Kje sem ostal? Umetnost. Včeraj sem nekje med vrsticami zapisal, da je obrtna spretnost nujni, a ne zadostni pogoj za umetnost. Čutim se nekako dolžnega, da natančneje razložim, kaj menim s to frazo.

Najprej naj poskusim kar takole, laiško, definirati pojem umetnosti oziroma umetnine. Ta mora biti v svojem obstajanju vsekakor večplastna. Umetniško delo mora izstopati vsaj v eni izmed naslednjih sestavin (ali poljubni kombinaciji le-teh): razpiranje Bistva, odkrivanje Resnice, izvirnost, presenetljivost, estetskost, mojstrstvo v obvladovanju izraznih sredstev, včasih šokantna neposrednost, drugič mistična prikritost in zavitost v tančice skrivnostne mikavnosti …

Je cilj ali bolje pobožna želja vsakega ustvarjanja napraviti umetnino? Gotovo, sicer vsa zadeva pade že na prvi stopnički in obstane na ravni boljšega ali slabšega obrtništva. Torej najprej mora biti hotenje ali hrepenenje po umetniškosti, se pravi po doseganju vsaj enega ali po možnosti več v prejšnjem odstavku naštetih elementov.

Povedano drugače – denimo, da bi kak nadebudnež želel napisati roman. V ta namen bi se udeležil tečaja kreativnega pisanja in tako pridobil morda zadostno mero obrtniških spretnosti. Ampak to bi bila šele osnova, ki bi jo moral nadgraditi z lastnim uvidom v bistvo stvari in življenja, česar pa ti ne more dati noben tečaj. Še vedno je namreč aktualna Aristotelova trditev izpred 2350 let, ko pravi nekako takole, da je najbližje uvidu v bistvo stvari in sveta filozofija, takoj za njo pa književnost, ki s svojimi največkrat fiktivnimi zgodbami, izmišljijami o tem, kar se sicer ni, pa bi se po zakonih verjetnosti in logike lahko zgodilo, daleč presega zgodovinsko izpričano spoznanje. Rek: »Zgodovina nas uči,« bi kazalo spremeniti v: »Književnost« ali še bolje »Umetnost nas uči!« V umetnosti je namreč zaobsežena vsa zgodovinska, emocionalna, spoznavna in etična izkušnja človeštva od pamtiveka do danes.

Umetnik je potemtakem lahko le tisti, ki na kakršenkoli način poseduje uvid v to vseobčo izkušnjo. To pa je (na hitro rečeno) možno le ob njegovi silni intelektualni širini ob hkratnem stanju tiste vznesenosti in odprtosti duha, ki ji rečemo navdih, ali pa celo zgolj v stanju navdiha, ki ne potrebuje ničesar drugega.

Pravičen sodnik umetnosti oziroma neumetnosti je samo eden – čas. Čas je najobjektivnejše sito, ki loči trivialno, da ne rečem kič, od umetniškega, povprečno od vrhunskega, minljivo od večnega. Zato leta 2007 lahko berem Tolstojevo Vojno in mir, zato še več kot po poltretjem tisočletju od nastanka uživam ob Homerjevi Odiseji.

In tako končno odgovarjam svojemu najboljšemu kolegu: če hočeš napisati komad, ki bo preživel viharje časa, niso dovolj leta niti desetletja pesniških in skladateljskih izkušenj. Šteje le navdih. Vprašajte umetnike. Avantgardist Anton Podbevšek je nekje zapisal: »Umetnik je božanski stvarnik, kozmični anarhist …« Da, umetnost je tisto v človeku, kar se najbolj bliža božanskosti. Ustvarjanje novih svetov. Ustvarjanje iz nič. Drevo spoznanja. Moč duha, ki se utelesi, ki izpija samega sebe iz ljubezni do drugega. več >>