Uživam v kampu Rožac (Okrug Gornji, Čiovo) pred prikolico tik ob morju in berem Tolstoja – Vojno in mir (DZS-jevo izdajo iz leta 1966). Malo me je sram povedati, da glede na svoje komparativistične študije te »domače naloge« do svojega 35. leta še nisem opravil, a pravijo, da nikoli ni prepozno. Sicer pa se malce tolažim s precej verjetno možnostjo, da nisem edini med fakultetnimi kolegi (da ne govorim o širši populaciji), ki se tega romana-epopeje ni lotil ob svojem času. Vsekakor moraš imeti za teh 1535 potiskanih strani v štirih knjigah časa na pretek, ne glede na to, kako hiter bralec si, upoštevajoč poleg tega še dejstvo, da je še sam pisatelj temu delu posvetil 5 ustvarjalnih let. Preprost izračun pove, da ob zložnem branju s hitrostjo 30 strani na uro za knjigo porabiš dobrih 50 ur, ob zmernem tempu 40 strani na uro slabih 40 ur, celo zelo hitri bralci (in mednje se ne prištevam) bi z bralno hitrostjo 50 str./h za Vojno in mir žrtvovali nekaj več kot 30 ur svojega časa. V povprečju torej 1 delovni teden. Povprečni Slovenec bi v tem času (če bi seveda počel kaj bolj oprijemljivega od branja knjig, npr. že če bi enostavno hodil v službo) zaslužil okrog 600 EUR. Ergo – branje je povsem antiprofitna dejavnost.
Pravzaprav mi ne gre za izpostavljanje večne dileme: denar ali umetnost. O tem je v drugi decimi svoje Glose pred več kot 170 leti pisal že Prešeren: »'Kaj Petrarkov, kaj nam Tassov treba pevcev je prijetnih?' slišim od butic neukretnih prašat' zdanjih, prednjih časov.« Ali v tretji desetvrstičnici: »Lani je slepar starino še prodajal, meril platno, trak na vatle, letos – kupi si graščino.« Tukaj nočem na novo odkrivati Amerike in izumljati smodnika. Jasno je, da zadeve niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled, in po mojem prepričanju nima ekonomska logika kaj iskati v družbi z mnogimi življenjskimi užitki, ki si jih uspem privoščiti in med katerimi je bralni užitek med tistimi, ki mi dajejo največ zadoščenja (o vprašanju satisfakcije v sodobnem svetu glej tudi besedilo domala ponarodele – danes je ustrezneje reči zglobalizirane – skladbe skupine The Rolling Stones (I can't get no) Satisfaction).
Branja Tolstojeve besedne umetnine sem se, roko na srce, lotil iz precej pragmatičnih razlogov. Precej nelagodno bi se namreč počutil, ko bi me kakšen novinar na intervjuju ob izidu našega novega albuma z natanko istim naslovom (vsaj tako zaenkrat kaže) povprašal o morebitnih povezavah med Tolstojem in Društvom mrtvih pesnikov. Da ne bo nesporazumov: vsaj od izpita iz svetovne književnosti pri Janku Kosu na komparativi sem seveda natanko poučen o vsebini dela (vestno sem prebral strnjeno obnovo in nekaj študij na to temo), a jasno – to ni to.
Ob branju sem se namreč ponovno spomnil debate, ki sem jo imel nedavno s svojim najboljšim kolegom. Trdil je namreč, da se je moč vsake umetnosti priučiti, tako tudi pisanja komadov, besedil, pesmi in romanov, da ne govorimo o likovni in sploh vsakršni dejavnosti, ki smo jih poimenovali »belles artes« ali po naše »lepe umetnosti«. Ne vem sicer, če se je kolega povsem zavedal, da mi pravzaprav prodaja starogrško pojmovanje umetnosti kot »techne«, kjer je kot umetnost pojmovana vsaka obrt (tudi mizar je neke vrste »umetnik«, ko po načrtu, ideji v svoji glavi izdela ne le uporabno, ampak povrhu še estetsko oblikovano mizo). Seveda se strinjam z njegovo trditvijo, da je tudi pesnjenje ali skladanje ali slikanje do neke mere obrt. Ampak obrt danes ne pomeni več umetnosti. Obrtna spretnost je nujni, a ne zadostni pogoj za umetnost. Kje je meja med obema? Glede na to, da sem za tole pisanje potrošil že prek 3000 znakov, bom o njej govoril prihodnjič, kajti ne branje – bloganje je zame pretežno antiprofitna dejavnost.
P. S. Ob prevodu Vladimirja Levstika se učim tudi lepih slovensko-slovanskih izrazov. Najbolj pri srcu mi je beseda za pasjanso. Ste že kdaj slišali kaj lepšega od potrpežke? Mislim resno. več >>
