Carpe diem. Včeraj so na POP-u spet zavrteli Društvo mrtvih pesnikov. Film iz leta 1989, po katerem smo dobili ime.

Zadel me je, kot da sem ga spet prvič gledal. Bili smo srednješolci, polni sebe, lahko bi premikali gore. Gimnazija Novo mesto je bila center sveta, organizirali smo koncerte, predstave, celo v ženske obleke smo se oblekli in kot presenečenje nastopili na koncertu dekliške skupine Copacabana. In eno jesen smo dobili novega "prfoksa". Matjaž Berger, takrat še mladi intelektualec, gledališki režiser, je pri uri slovenščine citiral Brechta, Podbevška, njegove ure so bile predstave. Kot v filmu. Kot Robin Williams. Brez ustrahovanja je dosegel, da smo mu sledili, želeli smo da traja ura slovenščine cel dan. Nekoč nas je pozval, da fantje stopimo pred tablo, punce pa so nam morale primazati klofuto. Vsi smo to naredili in nič nas ni bolelo. Bili smo v transu, zadeti od življenja. Vsi smo želeli biti prvi v gledališki skupini, ki jo je ustanovil. In takrat je marsikdo od nas začutil svojo pot. Moja pot je DMP.

Žal so tokrat film zavrteli pozno zvečer, ko je večina dijakov že v posteljah. A to je film ustvarjen prav zanje. Kaže pot, ki jo je treba prehoditi. Poišči tisto v kar verjameš, ker veš in tudi jaz vem, da ti bo uspelo. Če ne poskusiš, si že padel v tej bitki.

Odlomek iz filma Društvo mrtvih pesnikov, 1989 več >>