Ta vikend smo snemali videospot za Naftalin. Ne bom okolišil z vsemi podrobnostmi niti ne bom omenjal vseh sodelujočih. Za to bo še čas. Morda pa naj opišem le enega izmed sobotnih utrinkov ali bolje rečeno vrhuncev ...

 

Režiser Klemen si je v scenariju zamislil kozla. Prav si prebral, cenjeni bralec, ni ga ustrelil, kot bi se morda tudi lahko zgodilo, ampak si ga je zaželel. Kozla iz mesa in krvi. Ne za na raženj, ampak za v spot. Stekla je GSM-akcija via satelit in kozel je bil kmalu lociran: posestvo Razori, smer Sostro-Podlipoglav itn. Lastnica se je strinjala z idejo, treba ga je bilo le še privesti na sceno. Kar v kombi z njim, je padla prva nepremišljena. Glede na to, da prek taščinega brata osebno poznam enega izmed predstavnikov votlorogih, sem čutil dolžnost, da posežem vmes. Opozoril sem na bistveno lastnost samcev, ki pripadajo omenjeni vrsti, namreč izjemno močan vonj (beri smrad). Velika verjetnost je, da se kombi po prevažanju rogatca njegovega vonja zlepa ne bi znebil. Hormoni delajo. Kolega (lastnik kombija) se je z mano takoj strinjal, zato je sledil plan 2. Ponoven klic na Razore in vprašanje o možnostih prevoza. Sreča spremlja pogumne - seveda imajo tam tudi posebno prikolico za takšne primere, ne pa tudi ustreznega vozila, ki bi jo potegnilo. Aha, saj kljuko za prikolico imam pa jaz! Načrt se je že začel bližati realizaciji, ko sem opozoril na še en problem: kdo se bo bodel s kozlom. Jasno se ni opogumil nihče od nas mestnih razvajencev. Posledica pa je bil še en klic na Razore: "Imate morda koga, ki bi šel s kozlom na snemanje?" Očitno sreča ne spremlja le pogumnih - gospa nam je v trenutku dala na razpolago še svojega moža, jaz sem vžgal svojo Picassico in z Eriko odbrzel na kmete.

 

Foto: Marko Zajc, DMP

 

Po navodilih sva po več kot polurni vožnji prispela do zadnjega pravega odcepa, potem pa se je začel makadam strmo vzpenjati skozi gozd. Ker se mi je vse skupaj zazdelo sila sumljivo, sem še enkrat po telefonski poti zmotil gospo, h kateri sem bil namenjen, in po zagotovilu, da kljub pomislekom še nisem zašel, sva se nekako le pripeljala do omenjenega EKO-posestva.

 

Kozel se je sprehajal po travniku. Enoletni lepotec z belo dlako in temno rjavo glavo, menda burske sorte. Prijazni mož se je trudil, da bi ga privabil v ogrado, a je trajalo kar dolgo, da ga je pod pretvezo - se ve - dobre hrane, s katero je rožljal naokrog, spravil v polodprt hlev. Ko ga je prijel za roge, se je kozlu seveda posvetilo, da ga nekaj čaka, pa je začel ritati, da je bilo veselja. Medtem je gospa iskala ovratnico, h kateri jo je privedel po njenih lastnih besedah samo nos. Možakar je nato hotel navidez mimogrede natakniti zadevo kozlu za vrat in je spustil eno roko. Kozel je jasno - ne bodi ga len - začutil priložnost in butnil z glavo navzgor - direktno tja, kamor si je možakar v tistem hipu najmanj želel. Če ne bi priskočila njegova žena, bi se butnglavec gotovo iztrgal, tako pa sta ga s skupnimi močmi le obvladala.

 

Foto: Marko Zajc, DMP

 

Sledila je naslednja faza, namreč kozel iz ograde v prikolico. Zakonca sta se dobro namučila in oznojila, preden je bil Bur, kot sem kozla sam pri sebi poimenoval, trdno privezan in zaprt. Gospod se je šel še preobleč, pa smo se odpeljali nazaj proti Ljubljani, v nekdanji hotel Bellevue, kjer smo snemali video. Vmes se je že znočilo, vsi so čakali le še na nas. Tokrat sem jaz poprijel za vrv, gospod kozlar kozla za roge, pa smo šli v prvo nadstropje. Žival je očitno prvič videla stopnice, saj se je upirala z vsemi štirimi, da je našemu krotilcu domačih živali pot curkoma lil s čela, čeprav temperatura prostora ni dosegala niti 10 stopinj Celzija. Ko sva ga le privlekla do snemalne sobe, je kozel ob pogledu na vse luči, kamero in verjetno predvsem mišičastega Sača, ki naj bi v videu rokoval z njim, takoj spustil po tleh vsebino mehurja. Nato je odigral nekaj kadrov, v katerih se je odlično obnesel, in sledila je pot domov. Najprej po tistih stopnicah, ki jih kozel ni hotel premagovati niti navzdol, potem do prikolice in po cesti na Razore.

 

Epilog: v avtu še danes voham "kozlovski parfum", čeprav sem držal le za vrv (res pa je, da se je gospod z Razorov dobro drgnil ob kosmatega rogatca), roke sem si drgnil vso preostalo soboto, pa ni bilo dovolj, o Saču pa ne bom izgubljal besed: menda se je takoj po snemanju odpeljal na nek party in njegovi iznajdljivosti prepuščam, na kakšen način je razložil vonj, s katerim se je prepojil ob bližnjem srečanju z Burom. Pa menda vse to še ni nič. Gospodar na Razorih ima še enega rogatega. Tistega stokilca bojda ne bi ukrotili niti trije tapravi možaki. Da niti ne govorimo o vonjavah, ki pritičejo takšnemu kozjemu dedcu! več >>